Mala razmišlja

Arhiv za Junij 2012

Iz spalnice v kabinet

30.06.2012 · Brez komentarjev

Vsakdanje kosmiče in zelenjavo si služim od doma. Začela sem za pisalno mizo v spalnici, vendar sem po dobrega pol leta ugotovila, da to ne bo šlo. Glavni razlog je bil “navzkrižje interesov”, saj je spalnica prostor za sprostitev, umirjanje in spanje, pisalna miza pa predstavlja delo. Še huje je bilo, ker je razporeditev pohištva v spalnici takšna, da sem s postelje gledala naravnost v mizo. No go.

Potem sem se preselila za kuhinjsko mizo. To tudi ni bilo najbolje, saj nisem mogla imeti nikjer postavljenega koledarja in ostalih potrebščin. In potem sem le prišla do kabineta. Pravzaprav je bolj delovni kotiček. V kotu dnevnega prostora (ki je hkrati kuhinja, dnevna in jedilnica) sem si pri oknu izborila prostor za pisalno mizo1 in omaro. To je moja oaza.

Edini minus je, da ni v ločenem prostoru. Dokler sem sama doma, je sicer OK. Če pa nisem, se mora pa dragi prilagodit, tj. pobrat šila in kopita in se sparkirat v spalnici, kjer je njegova pisalna miza.2

Ko bom velika, pa si želim takšen kabinet:3

  1. v obliki črke L in po lastni zamisli []
  2. ker je njegovo delo bolj terenske narave, ga pisalna miza ne spominja na službo []
  3. Ja, mora bit na podstrešju. []

Tagi: Posel

Prilivi in odlivi

29.06.2012 · 2 komentarjev

Odkar sem med tistimi, ki si moramo sami iskat posel, se mi dogaja, da imam velika finančna nihanja. Včasih so nihanja navzdol tako intenzivna, da me resno zaskrbi, ali mi bo uspelo. To se najpogosteje zgodi, ko izdam kakšen lep račun, potem pa čakam, da bo naročnik plačal.

Pravzaprav je cel proces prav hecen. Ko dobim novo naročilo sem navdušena – nad projektom, novo stranko in seveda zneskom, ki bo potem pritekel na moj TRR. Ko projekt zaključim, izdam račun in čakam na evrčke sem še tudi zadovoljna.

Potem pa se mi včasih zgodi, da mi gre malo na tesno do datuma, ko bi moral biti račun plačan. In potem začnem travmirat, kako mi bojo izklopl internet/elektriko/telefon (pa čeprav redno plačujem položnice). Ko je znesek denarja v malhi že res majhen, se malo pomirim – ok, zdaj sem tu, kjer ni kaj dosti denarja, pa vseeno živim in mi nič ne manjka. Lahko bi se reklo, da se pomirim s situacijo.

Potem pa pride dan D – ko denar priteče. In potem sem navdušena …  ne, kje pa! Ravno nasprotno. Potem začnem šele zares travmirat – da moram paziti na vsak cent, da ne bom spet na robu, pa da bo itak lep del šel za stroške, pa malo se bojim, da v naslednjem mesecu ne bo nobenega omembe vrednega projekta …

In potem se včasih sprašujem, če ne ravno s tem svojim negativnim odnosom odbijam prilive.

Kako se pa vi soočate s finančno negotovostjo?

Tagi: Posel · Refleksija