Mala razmišlja

Arhiv za Junij 2012

Načrt za srečo

27.06.2012 · 2 komentarjev

Nazadnje sem imela v branju knjigo Načrt za srečo. Avtorica je v njej opisala, kako se je sama lotila izboljševanja svojega življenja. Načeloma ji je v življenju vse “štimalo”, samo želela si je, da bi bila bolj srečna. Projekta se je lotila sistematično. Izdelala si je seznam ciljev in nalog ter se jih vsak mesec pridno držala. V okviru projekta je začela pisati tudi blog.

Sama zelo rada vzamem v roke kakšno knjigo za samopomoč, osebnostno in duhovno rast in podobne, ta pa mi ni bila ravno pisana na kožo. Avtorica v njej navaja veliko citatov raznih bolj in manj znanih osebnosti – tu se vidi, da je prej pisala biografije. Najbolj nadležno mi je bilo, da je skoraj v vsakem poglavju navajala rezultate raznih raziskav. Knjiga se tako bere deloma kot napol znanstvena študija kombinirana z dnevnikom.

Kljub temu pa mi je bila knjiga navdih. Resda sem preskočila nekaj odstavkov in kakšno stran, vendar pa me je spodbudila k reorganizaciji. Všeč mi je bil princip načrtovanja in organiziranosti. Tudi sama verjamem, da se mi kakovost življenja ne more izbiljšati, če se za to ne bom aktivno potrudila.

Po drugi strani pa je ta knjiga verjetno pisana na kožo tistim, ki si želijo izboljšati svoje življenje, vendar pa ne verjamejo v razne duhovne hokuspokuse in rabijo nekaj bolj oprijemljivega.

Zanimivo mi je bilo oz. mi je padlo v oči omenjanje sreče. Zdi se mi, da se tu vidi, da je pisateljica Američanka. Sicer pa je stremenje po sreči prepuščeno vsakemu posamezniku. Jaz stremim po zadovoljstvu, ki se mi zdi, da je stanje, ki lahko traja, in po radosti. Morda pa je to samo drugo ime za srečo :)

Happiness project

Tagi: Knjige · Osebnostna rast

Dilema

22.06.2012 · Brez komentarjev

Še pred nekaj leti sem sodila med tiste, ki so redno spremljali aktualno družbeno-politično dogajanje doma in v tujini. Na pamet sem vedela imena predsednikov, ministrov in drugih pomembnih mož (in žena). Poznala sem (kolikor se je to dalo na podlagi dostopnih podatkov) spletke v zakulisju in večino časa vedela v katerem tiču grmi zajec.

Potem je moje zanimanje ponehalo. Niti ne vem zakaj, ampak kar nehala sem spremljati informativne oddaje in brati novice.

Zadnjič pa sem spet nekaj dni zapored gledala dnevnik in tako mimogrede poslušala novice. Hudo. V Azerbajdžano so na silo izselili lepo število prebivalcev, da so lahko na tistem kraju zgradili evrovizijsko dvorano; v Ukrajini brutalno iztrebljajo potepuške pse; na Tedniku je že n-ta objokana delavka, ki se ne spomni, kdaj bi tako slabo živela, in delavec, ki se mu trese brada, ko pojasnjuje, kaj se mu dogaja – neplačevanje prispevkov, že nekaj časa brez plače … O dogajanju na slovenski politični sceni ne bom zgubljala besed.

Ne morem pomagati prebivalcem v Siriji, ki so žrtve brutalnega mučenja in napadov. Lahko se zgolj počutim slabo, ker živim v miru in moje življenje ni ogroženo. Narediti pa ne morem nič  – aja, ne sodim med tiste, ki bi pustili vse, kar imajo, in se odpravili na drug konec sveta ter se tam borili za pravice drugih.

Vse to v meni prebudi tak odpor, da se zavestno odločim, da bom aktualno dogajanje spremljala zgolj mimo grede – prek petmnutnih radijskih novičk ob polni uri ali pol ure prej.

Kljub temu pa ostaja dilema – kako biti na tekočem z aktualnim družbeno-političnim dogajanjem, ne da bi ob tem besnela in rohnela ali pa zapadla v malodušje.

Tagi: Opazujem · Refleksija · Resno