Mala razmišlja

Dobra gospodinja

14.07.2012 · 2 komentarjev

Včeraj sem gledala film Mona Lisa Smile. Zgodba je postavljena zgodnja petdeseta leta prejšnjega stoletja in se ukvarja predvsem z vlogo žensk v takratni družbi. To je bil čas, ko so ženske že lahko hodile v šolo, na zmenke, vozile avto, vendar se je od njih še vedno pričakovalo, da bo njihov glavni cilj dobiti moža in imeti otroke, svoje življenje pa bi morale posvetiti zadovoljevanju potreb svoje družine.

To je bilo obdobje, ko so zdravniki v ZDA predmestnim gospodinjam na veliko predpisovali pomirjevala. Ženske so čutile tesnobo, imele hude glavobole … dobile pa so tablete. Ja, le kako bi se naj počutile dobro, če so pa vse svoje potrebe v kali zatrle? Poteptale so sebe, vzgajale otroke (običajno s pomočjo služkinj), skrbele za moža in za svoj zunanji izgled. Bilo je nepredstavljivo, da bi imele kariero.

Skozi desetletja so si potem ženske izborile enakopravnejši položaj v družbi. Nič več ni družbeno nesprejemljivo, če ima ženska kariero in živi tudi svoje življenje. Tudi ni nič nenavadnega, če se ne poroči ali se sploh noče poročiti.

Kljub temu pa je žalostnno, da se mnogim ženskam še vedno zdi povsem samoumevno, da one spustijo vse iz rok in peljejo otroka k zdravniku, hodijo na sestanke v šolo, po službi kuhajo, perejo pospravljajo, likajo mpževe srajce … In v tem duhu vzgajajo tudi svoje hčerke.

Ne pravim, da je narobe če ženska gospodinji in hodi v službo, želim povedati, da to ni kar samoumevno in da je prav, da si partnerja enakopravno razdelita naloge. Kajti šele takrat, ko bomo doma dosegle, da se nas upošteva in ceni in se naše delo ne bo več jemalo za samoumevno, šele takrat bomo tudi na drugih področjih stopale z dvignjeno glavo in bomo imele enake možnosti kot moški.

Iz svoje izkušnje vem, da sem bila jaz tista, ki se je kar po avtopilotu postavila v vlogo skrbne gospodinje in partnerke, čeprav partner tega sploh ni pričakoval. Moram še poudariti, da izhajam iz družine, kjer se je očetu (brez da bi ga mati silila) zdelo samoumevno, da tudi on stopi za štedilnik, napolni hladilnik in opere perilo. No, s partnerjem sva si čez nekaj časa razdelila naloge in sva oba veliko bolj zadovoljna. Dragi se počuti zelo avtonomno, ker zna skuhati in celo speči kruh ter oprati perilo. Jaz pa nisem več neka trpeča partnerka, ki skuša na tiho pri njem vzbuditi občutke krivde, ker sem sama za vse. Pri nama je to win-win situacija.

Nasveti za dobro gospodinjo

Vodič za dobro gospodinjo

Kategorije: Medsebojni odnosi · Opazujem · Razmerja · Refleksija · Resno
Tagano: , , , , , , , , ,



2 odzivov ↓

  • barbara // 18.07.2012 10:04

    Hm…tale zadnji odstavek se v tem butastem svetu sliši skoraj kot znanstvena fantastika. Čeprav je dejstvo, da je prav, da vsak nosi svoj del odgovornosti. Ampak videt to v praksi….redko….

  • tamalamalatamalamala // 19.07.2012 14:09

    Ja, Barbara, res je. Sama zase vem, da imam v glavi izdelano “enakoprvno sliko”, v praksi pa še vedno pogosto čisto samodejno zdrsnem v “jaz-sem-ženska-in-bom-dala-prat-perilo” vlogo.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !