Mala razmišlja

Poletna otožnost

8.08.2012 · 2 komentarjev

Vsako poletje, ko je vročina najhujša, občutim nekakšno “poletno depresijo”. Kar nekaj časa sem ugotavljala, zakaj sploh gre. Zadnjič pa sem prišla zadevi do dna.

V največji vročini je namreč vse zapuščeno. Ljudje se poskrijeo v hiše, živali poiščejo skrivališča v senci, rastline ovenijo … Skratka, povsod vlada zapuščenost. Kot bi živela v mestu, pardon, vasi duhov.

To najbolj začutim, ko se vrnem s kakšnega pohodniškega izleta – tam uživam v svežem zraku in zeleni naravi. Ko se pa vrnem domov, pa so vsa vrata trdno zaprta, žaluzije spuščene, že pot iz avta do vhodnih vrat spominja na pekel. V najhujši vročini se mi v bostvu zdi, da sem čez dan skoraj odrezana od narave in življenje zunaj stanovanja. In mislim, da od tu izvira moja poletna otožnost.

Kategorije: Refleksija
Tagano: , , , ,



2 odzivov ↓

  • mr // 8.08.2012 21:07

    Jaz ne čakam in ne tarnam ampak si naredim prijetno okolje s prijatelji. Če samo ugotavljaš da se ti bo kaj zgodilo samo po sebi se zelo motiš! Drugače pa živaj in ne tarnaj saj ne bo nič boljše ampak samo še slabše…. lpm

  • tamalamalatamalamala // 8.08.2012 21:21

    Se strinjam, da samo tarnanje nikamor ne pripelje. Namen tega zapisa je bil opisati moje občutke v vročih poletnih dneh. Ni pa tega razumeti kot moje prevladujoče “poletno” počutje.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !