Mala razmišlja

Benetke brez povodca I

22.08.2012 · 4 komentarjev

Z dragim sva dobila za darilo nočitev v Benetkah, v hotelu s ****, tik ob Velikem kanalu in par sto metrov stran od Markovega trga. Hotel je bil oh in sploh – v kopalnici takšni in drugačni šampončki, zobne ščetke & zobna pasta, mila, britvica, kopalne kape, pilica za nohte … še celo intimno milo je bilo na bideju, pa seveda copati in kopalna plašča. Po zajtrku pa se mi še danes cedijo sline.

Avto sva pustila v parkirni hiši v Mestrah. Prijazni stric, ki nama je pokazal točno v kateri boks naj parkirava avto, nama je kar sam od sebe še pokazal, kje je avtobusno postajališče. Karta do Benetk je stala 1,30 EUR, kupila pa sva jo v trafiki.

Ko sva prispela v Benetke, sva na postaji kupila 24-urno vozovnico, ki je veljala za neomejeno število voženj z vaporetti (naslednji dan sva ugotovila, da ta ista vozovnica velja tudi za avtobus, ki vozi v Mestre in nazaj), in zemljevid, kjer so bile narisane proge in postaje (3 EUR).

Prvi cilj je bil seveda najti hotel. Skrival se je v tako ozki uličici, da ga brez pomoči izjemno prijaznega natakarja ne bi mogla najti. Tudi tu sva šele naslednji dan ugotovila, da imava postajališče za vaporetto tik pred nosom.

Ko sva odložila prtljago, pofotkala sobo, nehala vzdihovati od navdušenja in se osvežila (v veži je bil ves čas na voljo res ledeni čaj in sveže sadje), sva se odpravila novim dogodivščinam naproti. Za prvi dan sva si za najin popotniški cilj zadala otoka Murano in Burano.

Murano je znan po steklu – po ogledu pihanja stekla, sva jo hitro ucvrla iz vroče delavnice, počakala na naslednji vaporetto in se namenila na Burano.

Burano je znan po čipkah in barvitih hišah. Veselila sem se predvsem slednjega. Čeprav je otoček majhen, ni natrpan in takoj ko z glavne ulice zaviješ v stransko uličico, skoraj ne srečaš turista. Domačini (večinoma 60+) živijo svoje življenje, kot da nas (turistov s fotoaparati in radovednimi pogledi) ni. Gospodinje sušijo perilo na ulici. Tu pa tam je pred vhodom v senci postavljena miza, ob kateri možje modrujejo, in kakšen stol, na katerem sedi starejša ženica in kvačka. Vhodna vrata so nastežaj odprta in pred radovednimi pogledi zastrta z zavesami, po ulici pa se razlegajo glasovi s televizije in radia ali pa žvenketanje posode.

Pred odhodom sva si privoščila še malico – fritto misto. Mešano cvrtje – lignji, ribice, kozice in kormpirček, zraven pa še ledeno hladno pivo, ki je prijalo kot že dolgo nobeno.

Proti hotelu sva se vrnila, ko je sonce že zahajalo in imela sva srečo, da je bila pot kar dolga, tako da sva si lahko v topli svetlobi zahajajočega sonca kar z vode ogledala dobršen del Benetk.

Po osvežujočem tušu, sva se odpravila na lov za večerjo. Po deveti uri zvečer, ko so vsi “dnevni” turisti že odšli, so bile ulice skoraj prazne. Če bi bila sama, bi me bilo verjetno kar malce strah hoditi naokoli. Večerjo sva si privoščila v trattorii, kjer se je natakar spomnil celo nekaj slovenskih besed :)

Okoli enajstih sva samo še padla v posteljo (blizu katere je bila polička z grelnikom vode in pladnjem z instant kavo, sladkorjem, smetano in različnimi zelenimi, črnimi, zeliščnimi in sadnimi čaji – gratis).

Tagi: Izlet