Mala razmišlja

Športni dan

1.10.2012 · 2 komentarjev

V petek zjutraj se je naša desetnoga skupnost odpravila na jutranji sprehodič na enega od bližnjih hribov. Kmalu smo naleteli na trumo srednješolcev. Bili so glasni, kar je povsem razumljivo, nekateri tudi nastopaški, ampak tudi to gre zraven (ko so zagledali srepi pogled mojega skoraj obritoglavega 180-in-še-nekaj-cm spremljevalca in črno mrcino, so se seveda malce umirili). Dragi bi najraje na vse naščuval psa (ki bi jih podrl in polizal ;) ), jaz pa sem bila bolj strpna.

Na vrhu je moderna koča/hotel, kjer si vedno privoščiva kavico. Kljub gužvi sva našla mizo. Ob kavici sem se malo razgledala naokoli. Mladi so bili čisto fertik od vzpona, goltali so pijačo in živahno žvečili sendviče. Ok, pač nimajo kondicije, ker se s športom ukvarjajo verjetno samo takrat, ko se morajo – pri športni vzgoji. Kljub temu mi nekaj ni štimalo. Aha. Njihova obutev. Razen dveh so imeli vsi obute patike. Ne športnih copat, ne gojzarjev, ampak navadne patike s skoraj gladkimi podplati, nekaterim pa so še nahrbtniki bingljali nekje sredi riti. S sabo pa niso imeli niti rezervnih majic, da bi se na vrhu preoblekli v suha oblačila.

Profesorji pa … Kakšna dva ali trije so bili bolj pohodniško oblečeni, ostali pa … Eden je na vrh prisopihal v kavbojkah, kar pa je še vedno boljše kot skupina, ki se je kar pripeljala z avtom. Pa tudi sicer – športni dan bi moral biti namenjen malce drugačnemu druženju med učenci in učitelji, kot nekakšen team building. Morda bi jih lahko poučili (če sami sploh vejo), kako se obnaša v hribih (da se pozdravlja, ne kriči …), kako se naj oblečejo in obujejo …

Kje pa. Učitelji so si poiskali mizo pod streho, stran od otrok in v miru pili kavico.

V očeh pa so se mi nabrale solze, ko sem zagledala enega fantiča, malo manjšega in z očali, ki je sam prispel na vrh. Usedel se je za mizo, kjer ni bilo nikogar. Sam je pojedel sendvič. Nihče se ni pogovarjal z njim in on z nikomer. Čez kakšnih 20 minut je vrh dosegla tudi skupina mulcev, ki so bili bolj “kul” – v dražjih oblačilih, s pobritimi glavami, ki pa so se usedli ravno k njemu, ker je bil tam še prostor. In tako so sedeli tam, klepetali, se smejali ter se delali, kot da ga ni. On pa je gledal proč in se malce prisiljeno smehljal.

Meni je bilo res res žalostno – na dano so privreli moji spomini in občutki, ko sem še hodila v OŠ in bila “izločena”, ker sem bila drugačna (tj. debela). Z odraščanjem se je sicer to spremenilo (jaz in sošolci), pa vendar se še spomnim občutkov.

Anyway, kar sem hotela povedati je – v čem je sploh smisel športnih dnevov, če učenci čisto nepripravljeni sopihajo v hrib, učitelji se povsem izolirajo od njih, nekateri pa celo pripeljejo na cilj?

(p.s. – Glasnhov se je ves čas obnašal več kot vzorno, pridno ležal pri mizi in gledal naju in se ni dal zmotiti od nikogar :) )

Kategorije: Glasnhov · Opazujem · Resno
Tagano: , , , , , , , , ,



2 odzivov ↓

  • Nika // 1.10.2012 09:56

    Lepo napisano! Sama se od majhnega podajam v hribe (tako sem bila vzgojena, in ta šport naravnost obožujem) in sem se skozi vsa leta osnovne, srednje šole srečevala z ljudmi, ki takega načina življenja ne razumejo. Verjetno tega tudi profesorji ne razumejo in zato tega ne znajo približati otrokom. Velikokrat sem bila “zmešana”, ker sem v nedeljo obiskala dvotisočaka namesto, da bi cel dopoldan sede na kavču gledala risanke. Tako so mi življenje predstavili starši in takšnega sem vzljubila, in tako poznam sedenje pred televizijo in tudi športanje. Očitno sem srečnica :) . Lp

  • tamalamalatamalamala // 1.10.2012 10:02

    Hvala :) In gotovo si srečnica. Sama sem prepričana, da fizična aktivnost in vzdržljivost vpliva na delovne/učne navade in kakovost življenja.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !