Mala razmišlja

Arhiv za Februar 2013

Ne je mesa in rib tudi ne!

21.02.2013 · 19 komentarjev

Včeraj sem bila pri zdravniku. Ko sem čakala in listala po kartoteki, sem ugotovila, da sem bila nazadnje pri zdravniku leta 2010. Med drugim pa sem odkrila tudi vnos iz leta 1999, ki ga je naredila otroška zdravnica: “Ne je mesa in rib tudi ne!” Sva se s sestro prav nasmejali.

No, sestra in moj novi osebni zdravnik sta prijazna in poslušata. Zdravnik si je vzel čas za klepet in me nato poslal kar na rentgen – da izključiva najhujše.

Zdravnik na kirurgiji me je skoraj nahrulil, kaj sploh hodim, in hotel, da si slečem spodnjice pred skupino sedmih (!?!). Tam je bil on, pa sestre, pa študenti … Pa nobene obrazložitve (kdo so, če mi je ok …) … Grozen občutek. Skupinica stoji tam, kramlja, se smeji in strmi vame. In ne, nisem se slekla. Če bi se, bi se počutila zares ponižano.

No, na koncu, je slika moje obložene in boleče zadnjice pokazala, da je vse celo. Zdravnik na kirurugiji me je še okregal, ker ne jem protibolečinskih tablet (naklofen, ketonal ipd.). Ni mogel reči, naj vzamme kakšno tableto, če bo hudo, ampak mi je ukazovalno dal vedeti, da bi MORALA jesti tablete. Joj, če jaz pojem en naklofen, sem povsem zadeta.

Ob večerji sva se z dragim pogovarjala, od kod meni takšen odpor do obiska pri zdravniku. No, vnos iz leta 1999: “Ne je mesa in rib tudi ne!”, je tipičen primer. Meso sem nehala jesti pri 14ih. Osebna zdravnica me ni vprašala, zakaj in kaj jem, ampak me je začela prepričevati, da ubijanje živali za hrano nekaj povsem naravnega. Navedla je zelo življenjski primer, ki sem ga res lahko aplicirala na svojo situacijo – ubijanje živali na safariju v Afriki!?!

Kar nekaj cvetk je še, pa se jih nočem več spominjati. Včerajšnji dan je za mano in uspela sem ga preživeti brez glavobola :)

Mesa in rib pa še vedno ne jem!

Tagi: Opazujem · Refleksija · Resno

Občutek nemoči (in kremšnite)

17.02.2013 · 3 komentarjev

Vse odkar sem padla, se soočam z občutkom nemoči. Ne samo, da ne morem tečt, ne morem niti počet čisto vsakdanjih reči, ne da bi bila pri tem soočena z bolečino (in spet – nemočjo). To me spravlja v jezo in hkrati skoraj v obup. Prišlo je celo tako daleč, da se bom naročila pri zdravniku, naj pove, ali imam kaj počeno ali samo udarjeno.

Zdravniku res ne maram hodit. Nobenemu. Pravzaprav nisem bila pri splošnem zdravniku že tri leta. V čakalnici se počutim grozno, prav tako v bolnišnici. Vedno, ko sem šla koga obiskat ali sem koga pospremila k zdravniku, sem prej ko slej imela hud glavobol. Mislim, da med zidovi zdravstvenih ustanov začutim svojo nemoč in sem soočena s svojo ranljivostjo. Opažam, da to res težko prenašam.

Po drugi strani pa so ravno trenutki nemoči tisti, ki pokažejo, s kakšnimi ljudmi si delimo življenje. Prav tako nam omogočajo razvoj empatije. Če se sama ne bi počutila ranljive in nemočne, bi tudi druge, ki so v takem položaju, težko razumela.

Moj dragi se je izkazal za pravi steber. In za to sem mu neskončno hvaležna.

Včeraj zvečer je spekel kremšnite. Še kremo je sam naredil. He’s a keeper. No doubt.

Tagi: Mljask · Osebnostna rast · Razmerja · Refleksija · Resno