Mala razmišlja

Vnosi v kategoriji 'Medsebojni odnosi'

Dobra gospodinja

14.07.2012 · 2 komentarjev

Včeraj sem gledala film Mona Lisa Smile. Zgodba je postavljena zgodnja petdeseta leta prejšnjega stoletja in se ukvarja predvsem z vlogo žensk v takratni družbi. To je bil čas, ko so ženske že lahko hodile v šolo, na zmenke, vozile avto, vendar se je od njih še vedno pričakovalo, da bo njihov glavni cilj dobiti moža in imeti otroke, svoje življenje pa bi morale posvetiti zadovoljevanju potreb svoje družine.

To je bilo obdobje, ko so zdravniki v ZDA predmestnim gospodinjam na veliko predpisovali pomirjevala. Ženske so čutile tesnobo, imele hude glavobole … dobile pa so tablete. Ja, le kako bi se naj počutile dobro, če so pa vse svoje potrebe v kali zatrle? Poteptale so sebe, vzgajale otroke (običajno s pomočjo služkinj), skrbele za moža in za svoj zunanji izgled. Bilo je nepredstavljivo, da bi imele kariero.

Skozi desetletja so si potem ženske izborile enakopravnejši položaj v družbi. Nič več ni družbeno nesprejemljivo, če ima ženska kariero in živi tudi svoje življenje. Tudi ni nič nenavadnega, če se ne poroči ali se sploh noče poročiti.

Kljub temu pa je žalostnno, da se mnogim ženskam še vedno zdi povsem samoumevno, da one spustijo vse iz rok in peljejo otroka k zdravniku, hodijo na sestanke v šolo, po službi kuhajo, perejo pospravljajo, likajo mpževe srajce … In v tem duhu vzgajajo tudi svoje hčerke.

Ne pravim, da je narobe če ženska gospodinji in hodi v službo, želim povedati, da to ni kar samoumevno in da je prav, da si partnerja enakopravno razdelita naloge. Kajti šele takrat, ko bomo doma dosegle, da se nas upošteva in ceni in se naše delo ne bo več jemalo za samoumevno, šele takrat bomo tudi na drugih področjih stopale z dvignjeno glavo in bomo imele enake možnosti kot moški.

Iz svoje izkušnje vem, da sem bila jaz tista, ki se je kar po avtopilotu postavila v vlogo skrbne gospodinje in partnerke, čeprav partner tega sploh ni pričakoval. Moram še poudariti, da izhajam iz družine, kjer se je očetu (brez da bi ga mati silila) zdelo samoumevno, da tudi on stopi za štedilnik, napolni hladilnik in opere perilo. No, s partnerjem sva si čez nekaj časa razdelila naloge in sva oba veliko bolj zadovoljna. Dragi se počuti zelo avtonomno, ker zna skuhati in celo speči kruh ter oprati perilo. Jaz pa nisem več neka trpeča partnerka, ki skuša na tiho pri njem vzbuditi občutke krivde, ker sem sama za vse. Pri nama je to win-win situacija.

Nasveti za dobro gospodinjo

Vodič za dobro gospodinjo

Tagi: Medsebojni odnosi · Opazujem · Razmerja · Refleksija · Resno

V enem letu

19.07.2011 · Brez komentarjev

Skoraj leto dni je minilo do mojega zadnjega vnosa. Moja prva misel je bila, da ustvarim nov blog ali pa vsaj zbrišem stare vnose. Pa sem si premislila. Tudi to sem jaz.

Tako lahko zelo na hitro vidim, koliko sem se spremenila v enem letu. In če primerjam sebe zdaj in prej, spet opazim velike razlike. Ne morem kaj, da se ne bi vprašala, kdaj bom dokončno našla svojo pot in hodila po njej.

Sicer spremembe niso nič slabega – to je del osebnostne rasti. Najhujše je tacanje na enem mestu.

V tem letu sem naredila veliko korakov naprej. Največji premik v moji glavi, ali bolje rečeno v srcu, je bilo spoznanje, da moram druge pustiti, da so, kar so.

Tako kot si jaz ne želim, da me drugi sodijo, tako si tudi drugi ne želijo, da jih jaz sodim. To spoznanje oz. ponotranjenje tega spoznanja mi je prineslo veliko notranjega miru.

Prav tako sem opustila zamere iz preteklosti. Zanimivo, kako lažje sem zadihala, ko sem s sabo nehala nositi vso prtljago. Ko so izginile zamere in jeza, so na dan priplavali moč, kreativnost in ljubezen.

Zdaj, ko nimam več zamer, tudi lažje izražam svoje mnenje – ne napadam, se ne umikam in ne kuham mule. Preprosto povem. Zanimivo pri tem je, da se potem drugi ne počutijo napadene ali obsojane. In tako je življenje veliko lažje.

Na poti k osebni rasti sta mi  ogromno pomagali knjiga Louise L. Hay – Moč je v tebi in knjiga dr. Howarda M. Halperna Rezanje spon.  Z branjem teh knjig, sem končno res doumela, da je vse odvisno od mene.

Zdaj se več ne jezim zaradi drugih ali se ukvarjam s tem, kaj in s kom drugi počnejo. Pa to ne pomeni, da nisem kritična. Gre zato, da se me zunanje dogajanje, ki ni povezano neposredno z mano in mojo družino, ne dotakne. Lahko ob kavi klepetam ob tem, ampak srčni utrip se mi pa ne bo pospešil.

To se zdaj sliši, kot da sem stalno v zenovskem stanju. Sploh ne. Še vedno imam vzpone in padce, toda ti se bolj dogajajo za štirimi stenami. Zdaj me iztiri samo še moj dragi. In to je moj projekt – imeti razumevanje tudi za njega in za naju. Da ubogi revež ne bo stopal po minskem polju ;)

Med mojimi načrti za prihodnost pa je tudi redno pisanje bloga.

Morda mi pa tokrat uspe!

Tagi: Knjige · Medsebojni odnosi · Osebnostna rast · Refleksija