Mala razmišlja

Vnosi v kategoriji 'Opazujem'

Ne je mesa in rib tudi ne!

21.02.2013 · 19 komentarjev

Včeraj sem bila pri zdravniku. Ko sem čakala in listala po kartoteki, sem ugotovila, da sem bila nazadnje pri zdravniku leta 2010. Med drugim pa sem odkrila tudi vnos iz leta 1999, ki ga je naredila otroška zdravnica: “Ne je mesa in rib tudi ne!” Sva se s sestro prav nasmejali.

No, sestra in moj novi osebni zdravnik sta prijazna in poslušata. Zdravnik si je vzel čas za klepet in me nato poslal kar na rentgen – da izključiva najhujše.

Zdravnik na kirurgiji me je skoraj nahrulil, kaj sploh hodim, in hotel, da si slečem spodnjice pred skupino sedmih (!?!). Tam je bil on, pa sestre, pa študenti … Pa nobene obrazložitve (kdo so, če mi je ok …) … Grozen občutek. Skupinica stoji tam, kramlja, se smeji in strmi vame. In ne, nisem se slekla. Če bi se, bi se počutila zares ponižano.

No, na koncu, je slika moje obložene in boleče zadnjice pokazala, da je vse celo. Zdravnik na kirurugiji me je še okregal, ker ne jem protibolečinskih tablet (naklofen, ketonal ipd.). Ni mogel reči, naj vzamme kakšno tableto, če bo hudo, ampak mi je ukazovalno dal vedeti, da bi MORALA jesti tablete. Joj, če jaz pojem en naklofen, sem povsem zadeta.

Ob večerji sva se z dragim pogovarjala, od kod meni takšen odpor do obiska pri zdravniku. No, vnos iz leta 1999: “Ne je mesa in rib tudi ne!”, je tipičen primer. Meso sem nehala jesti pri 14ih. Osebna zdravnica me ni vprašala, zakaj in kaj jem, ampak me je začela prepričevati, da ubijanje živali za hrano nekaj povsem naravnega. Navedla je zelo življenjski primer, ki sem ga res lahko aplicirala na svojo situacijo – ubijanje živali na safariju v Afriki!?!

Kar nekaj cvetk je še, pa se jih nočem več spominjati. Včerajšnji dan je za mano in uspela sem ga preživeti brez glavobola :)

Mesa in rib pa še vedno ne jem!

Tagi: Opazujem · Refleksija · Resno

Pozitivne izkušnje

1.02.2013 · 2 komentarjev

Danes zjutraj smo se odločili, da si pretegnemo krake na nam zelo ljubi destinaciiji – Celjski koči. Na začetku smo imeli sicer malo težav s poledenelo potjo, ampak na srečo je led kmalu zamenjalo blato ;)

Na vrhu je mrgolelo osnovnošolcev (tamlajših), ki so imeli smučarsko-sankaški športni dan. Včasih bi ob tem direndaju le zavila z očmi, So-šef pa bi zarobantil in mrko gledal spod čela. Zdaj pa so take situacije izziv in test, da vidiva, kako daleč sva že prišla z Glasnhovom. No, mali se je izkazal :)

Otroci so čebljali, jedli, štorkljali sem in tja v pancarjih, da je vse bobnelo, on pa lepo na prostoru. Seveda jih je z zanimanjem opazoval (koliko rok, ki bi ga lahko čohljale …), ampak je brez težav ostal zložen na tleh.

Naslednja pozitivna izkušnja so bili pa mulčki. Ker je bil Glasnhov tako priden, je dolgo trajalo, da so ga sploh opazili. Potem pa so se najprej opogumile tri deklice in prišle vprašat, če je to že “velik” kuža, pa kako mu je ime … Potem pa je “taglavna” še povedala, da imajo pri njih tudi psa, labradorca Lana, ki pa ga sprehaja zgolj oči, ker vleče na povodcu :) Kjut. (Mislim, mala, ne pes, ki vleče.)

Ko so punce odšle, sem šla tudi jaz – malo izpraznit mehur. Ko sem se vrnila, sta bila moja jajčmana obkrožena z mulčki, ki so prav resno debatirali o tem, kako pristopit k neznanemu psu, kje ga pobožat, povedali so, kakšne pse imajo doma … Eden mu je hotel dati posladek (“človeški” bonbon), pa mu je drugi rekel, da ne sme, ker “po tem kužati prej umrejo”. How cute is that?

Potem pa je So-šef mulčku ponudil Glasnhovov lekrli. Ne vem, kdo je bil bolj zadovoljen – kuža, ki ga je dobil, ali mulček, ki mu ga je lahko dal.

Ko so fantiči odšli, pa so se še zahvalili (!?!), ker so ga lahko pobožali (jaz pa sem se zahvalila Glasnhovu, ker jih ni v navdušenju polizal/podrl/ se jim motal med kratkimi nogami).

Na poti v dolino, je prav tako pozitivno osupel So-šef pripomnil, da je še upanje za prihodnost našega naroda :)

Tagi: Glasnhov · Izlet · Medsebojni odnosi · Opazujem