Mala razmišlja

Joga v vsakdanjem življenju

7.11.2012 · 2 komentarjev

Letos sem začela hoditi na jogo. Sem v skupini začetnikov, vadimo pa enkrat na teden.

Prva dva termina mi je največ težav povzročalo sproščanje. Nisem zmogla ležati povsem na miru – enkrat me je še krč zagrabil. Da ne govorim o mislih, ki so mi kot podivjane švigale po glavi. Namesto, da bi se moje dihanje umirjalo, sem skoraj doživela napad panike. In namesto miru sem čutila le tesnobo.

Tudi vaje … ups – asane so se mi zdele tako otročje lahke, da sem malo dvomila v njihovo učinkovitost. Vendar – prvič v mojem odraslem življenju nimam več vozlov v predelu lopatic, hrbtenica me več ne boli, po vadbi se pa počutim lahka in umirjena, naslednji dan pa se polna energije in se zjutraj z lahkot dvignem iz tople postelje.

Navdušena sem tudi nad inštruktorjem, ki pri vsaki asani razloži, za kaj je koristna in na kaj vse vpliva. Prejšnji mesec sem teden pred menstruacijo (in med njo) redno izvajala asane, ki masirajo predel rodil in naj bi pomagale ublažiti krče. Neverjetno – tudi to je pomagalo. Zdaj moram najti samo še recept za ublažitev PMS-ja :)

Pa tudi sicer mi je všeč filozofija nenasilja – asane delamo samo do praga bolečine in ne telmujemo med sabo. Vsak dela zase, povečini z zaprtimi očmi.

Najbolje bi bilo, če bi jogo uvedli v šole in podjetja – tako bi zagotovo zmanjšali težave s hrbtenico, prebavo, povečali gibčnost, okrepili imunski sistem in nenazadnje povečali storilnost.

Joga je pa tudi zelo dobra izbira, če se sicer ukvarjamo s športom, saj poveča prožnost našega telesa, poveča vzdržljivost in pomaga, da se znebimo vseh bolečin, ki smo si jih pridelali med treningom.

Tagi: Osebnostna rast · Resno

Hitro, hitreje

18.09.2012 · Brez komentarjev

Iz najstnice, ki je lahko ves vikend preležala pred tv-jem, sem se razvila v mlado žensko, ki več kot dve uri (max) ne zdrži na kavču. In to mi je zelo všeč :)

V zadnjih mesecih, odkar vsak 4-krat na teden zjutraj redno tečem, se vmes še povzpnem na kakšen hrib(ček) in malce pazim na hrano, tudi nimam več napadov zaspanosti. Včasih se mi je namreč dogajalo, da sem bila sredi dneva tako zaspana, da sploh nisem mogla delati ali pa sem delala ekstremno počasi.  Zdaj se mi to zgodi izjemno poredko.

Poleg teka mi pomagajo tudi aktivnosti, ki jih imam po novem na urniku – 1x na teden joga in 2x na teden šola z Glasnhovom.

To zadnje je sploh poseben izziv – kako obvladati sebe in kljub negotovosti in vsem strahovom nastopiti samozavestno, mirno in odločno ter usmerjati psa. Mislim, da vem, zakaj me je življenje postavilo pred ta izziv. V zadnjih letih sem namreč razvila “zen”-odzivanje na konfliktne situacije. To pomeni – vdihni, malo počakaj, premisli, vzemi si čas in šele nato mirno izrazi svoje stališče.

No, pri psu to absolutno ne funkcionira, ker moram odreagirati v trenutku, biti moram prepričana vase (torej brez pomislekov) in se v trenutku premaknit naprej.

Prav tako odpadejo izgovori, da ne zmorem, sem (fizično) prešibka in podobno. Dejstvo je, da moram in pika. In posledica je – da ZMOREM :)

Pravo nasprotje pa je joga. Tam me pa ob vsej umirjenosti in počasnosti boli glava, imam krče, bolijo me mišice … Prav hecno, čeprav mislim, da se bo čez čas tudi to naštelalo.

Tagi: Glasnhov · Osebnostna rast · Refleksija