Mala razmišlja

Slano sladkanje

4.02.2013 · Brez komentarjev

Vikend je minil. Bil je malo tekaški, pohodniški, deloven, lenoben in kuharski. Tako mi je všeč.

Če ves vikend nimam nobenih obveznosti oz. si sama ne zastavim nobenih ciljev, se v nedeljo večer počutim kot povožen presušen pljunek. Ugotovila sem, da najslabše prenašam načrtno lenarjenje – ko si rečem, da bom cel dan na off, So-šef poskrbi za psa in hrano. Takrat sem ponavadi že po nekaj urah sita sama sebe, naju, na živce mi gre, kako imava urejeno stanovanje, tečnarim za vsako figo …

Sploh kuhanje je taka hvaležne aktivnost. Pospravim hladilnik, ustvarjam, vmes meditiram, na koncu pa je rezultat celo užitebn :) Kuharsko ustvarjanje je bilo v znamenju pit. Spekla sem eno slano (ali quiche – kiš) in eno sladko.

Od slane ni ostala nikjer niti drobtinica. Slanim pitam sem naklonjena, ker se da z njimi tako fino pospravit hladilnik (pa ne dobesedno ;) .

Gre pa takole:

Krhko testo:

200 g polnozrnate pirine moke (ali katere koli druge)

75 g mrzlega masla

6 do 7 žlic mrzle vode

ščepec soli

Nadev:

poljubna popražena/zblanširana zelenjava

Preliv:

pol velikega lončka (ali več) kisle smetane

2 jaci

1-2 dcl mleka

poper

muškatni orešček

topljeni sir za mazanje (pribl. 4 trikotniki)

Najprej sem nahitro zamesila testo in ga postavila v hladilnik ter se lotila nadeva.

Na olivenm olju sem prepražila pol čebule in štiri stroke česna. Dodala sem na tanko narezan gomolj zelene (četrtino gomolja) in pol velikega jačevca. Pustila sem, da se je pražilo pribl. 10 minut, posolila in poporala. Izključila sem ploščo in postavila na stran.

Pečico sem prižgala na 190 stopinj.

Pekač sem premazala z maslom (premer 28 cm). Uporabite lahko tudi manjši pekač (24 ali 26 cm). Potem bo podlaga malo debelejša, ampak še vedno ok.

Testo je zelo krhko, zato se nisem ubadala z valjanjem in bentenjem, kako se mi trga … Razdelila sem ga na manjše kroglice, jih s prsti raztegnila in razporedila po pekaču ter spet s prsti tako dolgo razporejala testo, da sem pokrila pekač in naredil približno dober centimeter roba (odvisno, koliko nadeva je.)

Potem sem nadev razporedila po testu. Ločeno sem razžvrkljala dve jajci skupaj s kislo smetano in mlekom ter prelila po piti. Za piko na i sem povrhu narezala še sirček za mazanje. Lahko bi uporabila tudi katerikoli drug sir, ta je bil pri roki, pa še tako dober okus ima, ko se zapeče.

Jedla sva jo še toplo, skupaj s solato je bila super dobro kosilo. Najboljši okus pa ima, ko se ohladi.

Tagi: Mljask

Dobra gospodinja

14.07.2012 · 2 komentarjev

Včeraj sem gledala film Mona Lisa Smile. Zgodba je postavljena zgodnja petdeseta leta prejšnjega stoletja in se ukvarja predvsem z vlogo žensk v takratni družbi. To je bil čas, ko so ženske že lahko hodile v šolo, na zmenke, vozile avto, vendar se je od njih še vedno pričakovalo, da bo njihov glavni cilj dobiti moža in imeti otroke, svoje življenje pa bi morale posvetiti zadovoljevanju potreb svoje družine.

To je bilo obdobje, ko so zdravniki v ZDA predmestnim gospodinjam na veliko predpisovali pomirjevala. Ženske so čutile tesnobo, imele hude glavobole … dobile pa so tablete. Ja, le kako bi se naj počutile dobro, če so pa vse svoje potrebe v kali zatrle? Poteptale so sebe, vzgajale otroke (običajno s pomočjo služkinj), skrbele za moža in za svoj zunanji izgled. Bilo je nepredstavljivo, da bi imele kariero.

Skozi desetletja so si potem ženske izborile enakopravnejši položaj v družbi. Nič več ni družbeno nesprejemljivo, če ima ženska kariero in živi tudi svoje življenje. Tudi ni nič nenavadnega, če se ne poroči ali se sploh noče poročiti.

Kljub temu pa je žalostnno, da se mnogim ženskam še vedno zdi povsem samoumevno, da one spustijo vse iz rok in peljejo otroka k zdravniku, hodijo na sestanke v šolo, po službi kuhajo, perejo pospravljajo, likajo mpževe srajce … In v tem duhu vzgajajo tudi svoje hčerke.

Ne pravim, da je narobe če ženska gospodinji in hodi v službo, želim povedati, da to ni kar samoumevno in da je prav, da si partnerja enakopravno razdelita naloge. Kajti šele takrat, ko bomo doma dosegle, da se nas upošteva in ceni in se naše delo ne bo več jemalo za samoumevno, šele takrat bomo tudi na drugih področjih stopale z dvignjeno glavo in bomo imele enake možnosti kot moški.

Iz svoje izkušnje vem, da sem bila jaz tista, ki se je kar po avtopilotu postavila v vlogo skrbne gospodinje in partnerke, čeprav partner tega sploh ni pričakoval. Moram še poudariti, da izhajam iz družine, kjer se je očetu (brez da bi ga mati silila) zdelo samoumevno, da tudi on stopi za štedilnik, napolni hladilnik in opere perilo. No, s partnerjem sva si čez nekaj časa razdelila naloge in sva oba veliko bolj zadovoljna. Dragi se počuti zelo avtonomno, ker zna skuhati in celo speči kruh ter oprati perilo. Jaz pa nisem več neka trpeča partnerka, ki skuša na tiho pri njem vzbuditi občutke krivde, ker sem sama za vse. Pri nama je to win-win situacija.

Nasveti za dobro gospodinjo

Vodič za dobro gospodinjo

Tagi: Medsebojni odnosi · Opazujem · Razmerja · Refleksija · Resno