Mala razmišlja

Testiranje

7.09.2012 · Brez komentarjev

Življenje je en tak hecen proces. Ko se mi zdi, da sem se izkopala iz jame, se spet postavila pokonci, zaživela še bolj polno kot prej in prišla do celega kupa novih koristnih spoznanj pa …

Mah, včerajšnji dan se je začel lepo – stranka mi je obljubila, da mi nakaže dolgo pričakovan denar, potencialnim partnerjem/naročnikom sem poslala mejle, v katerih sem ponudila svoje storitve … Skratka, imela sem občutek, da življenje teče in da sem polna novih idej.

Potem pa – nakazilo je prišlo, vendar le desetina dolgovanega denarja, ena od potencialnih strank pa mi je odgovorila na mejl in me nahrulila, kako si drznem pisati njim (!), ki so tako veliko ugledno podjetje in da prav gotovo niso dobrodelna organizacija …

Po začetnem šoku sem se zavedla, da ta mejl pravzaprav ni bil namenjen meni oz. pove veliko več o njegovem avtorju kot pa o meni. Nisem si mogla kaj, da ne bi odgovorila – da se mi zdi odziv neprimeren in da gotoov ne pritiče človeku, ki je zadovoljen s svojim delom in življenjem ter da si ne želim (več) sodelovati z njimi.

Nato mi je ta prepotentni gospod posla še en mejl, v katerem je v še malo bolj agresivnem tonu opisal, da kaj pa pričakujem od tako oh in sploh podjetja, da oni dnevno dobijo vsaj 20 takih mejlov itd. itd.

No, seveda nisem več odgovarjala. Ampak – velepomembni gospod se je čutil poklicanega, da napiše še en (!) mejl, v katerem je na dolgo in široko bruhal žolč in razlagal o D. Trumpu, realnem poslovnem svetu pa še pojasnil mi je, da bom v roku enega leta propadla, tako kot 40 % malih podjetij …

Vse skupaj me je malce potlačilo in to predvsem zaradi plačilne nediscipline, napad prek mejla je bil pa le pika na i.

Ampak danes sem se odločila, da se ne dam – in se naročila frizerju :)

Tagi: Osebnostna rast · Refleksija · Resno

Prilivi in odlivi

29.06.2012 · 2 komentarjev

Odkar sem med tistimi, ki si moramo sami iskat posel, se mi dogaja, da imam velika finančna nihanja. Včasih so nihanja navzdol tako intenzivna, da me resno zaskrbi, ali mi bo uspelo. To se najpogosteje zgodi, ko izdam kakšen lep račun, potem pa čakam, da bo naročnik plačal.

Pravzaprav je cel proces prav hecen. Ko dobim novo naročilo sem navdušena – nad projektom, novo stranko in seveda zneskom, ki bo potem pritekel na moj TRR. Ko projekt zaključim, izdam račun in čakam na evrčke sem še tudi zadovoljna.

Potem pa se mi včasih zgodi, da mi gre malo na tesno do datuma, ko bi moral biti račun plačan. In potem začnem travmirat, kako mi bojo izklopl internet/elektriko/telefon (pa čeprav redno plačujem položnice). Ko je znesek denarja v malhi že res majhen, se malo pomirim – ok, zdaj sem tu, kjer ni kaj dosti denarja, pa vseeno živim in mi nič ne manjka. Lahko bi se reklo, da se pomirim s situacijo.

Potem pa pride dan D – ko denar priteče. In potem sem navdušena …  ne, kje pa! Ravno nasprotno. Potem začnem šele zares travmirat – da moram paziti na vsak cent, da ne bom spet na robu, pa da bo itak lep del šel za stroške, pa malo se bojim, da v naslednjem mesecu ne bo nobenega omembe vrednega projekta …

In potem se včasih sprašujem, če ne ravno s tem svojim negativnim odnosom odbijam prilive.

Kako se pa vi soočate s finančno negotovostjo?

Tagi: Posel · Refleksija