Mala razmišlja

Športni dan

1.10.2012 · 2 komentarjev

V petek zjutraj se je naša desetnoga skupnost odpravila na jutranji sprehodič na enega od bližnjih hribov. Kmalu smo naleteli na trumo srednješolcev. Bili so glasni, kar je povsem razumljivo, nekateri tudi nastopaški, ampak tudi to gre zraven (ko so zagledali srepi pogled mojega skoraj obritoglavega 180-in-še-nekaj-cm spremljevalca in črno mrcino, so se seveda malce umirili). Dragi bi najraje na vse naščuval psa (ki bi jih podrl in polizal ;) ), jaz pa sem bila bolj strpna.

Na vrhu je moderna koča/hotel, kjer si vedno privoščiva kavico. Kljub gužvi sva našla mizo. Ob kavici sem se malo razgledala naokoli. Mladi so bili čisto fertik od vzpona, goltali so pijačo in živahno žvečili sendviče. Ok, pač nimajo kondicije, ker se s športom ukvarjajo verjetno samo takrat, ko se morajo – pri športni vzgoji. Kljub temu mi nekaj ni štimalo. Aha. Njihova obutev. Razen dveh so imeli vsi obute patike. Ne športnih copat, ne gojzarjev, ampak navadne patike s skoraj gladkimi podplati, nekaterim pa so še nahrbtniki bingljali nekje sredi riti. S sabo pa niso imeli niti rezervnih majic, da bi se na vrhu preoblekli v suha oblačila.

Profesorji pa … Kakšna dva ali trije so bili bolj pohodniško oblečeni, ostali pa … Eden je na vrh prisopihal v kavbojkah, kar pa je še vedno boljše kot skupina, ki se je kar pripeljala z avtom. Pa tudi sicer – športni dan bi moral biti namenjen malce drugačnemu druženju med učenci in učitelji, kot nekakšen team building. Morda bi jih lahko poučili (če sami sploh vejo), kako se obnaša v hribih (da se pozdravlja, ne kriči …), kako se naj oblečejo in obujejo …

Kje pa. Učitelji so si poiskali mizo pod streho, stran od otrok in v miru pili kavico.

V očeh pa so se mi nabrale solze, ko sem zagledala enega fantiča, malo manjšega in z očali, ki je sam prispel na vrh. Usedel se je za mizo, kjer ni bilo nikogar. Sam je pojedel sendvič. Nihče se ni pogovarjal z njim in on z nikomer. Čez kakšnih 20 minut je vrh dosegla tudi skupina mulcev, ki so bili bolj “kul” – v dražjih oblačilih, s pobritimi glavami, ki pa so se usedli ravno k njemu, ker je bil tam še prostor. In tako so sedeli tam, klepetali, se smejali ter se delali, kot da ga ni. On pa je gledal proč in se malce prisiljeno smehljal.

Meni je bilo res res žalostno – na dano so privreli moji spomini in občutki, ko sem še hodila v OŠ in bila “izločena”, ker sem bila drugačna (tj. debela). Z odraščanjem se je sicer to spremenilo (jaz in sošolci), pa vendar se še spomnim občutkov.

Anyway, kar sem hotela povedati je – v čem je sploh smisel športnih dnevov, če učenci čisto nepripravljeni sopihajo v hrib, učitelji se povsem izolirajo od njih, nekateri pa celo pripeljejo na cilj?

(p.s. – Glasnhov se je ves čas obnašal več kot vzorno, pridno ležal pri mizi in gledal naju in se ni dal zmotiti od nikogar :) )

Tagi: Glasnhov · Opazujem · Resno

Pot ali cilj?

6.08.2012 · Brez komentarjev

Naša mala skupnost se je to nedeljo zopet odpravila na izlet. Tokrat proti Gorenjski. Naš cilj je bila Planina Koren. S So-šefom sva si sicer z neta natisnila opis poti, vendar se na kraju samem kar nisva znašla. Pravzaprav se nama zdi, da niti pravega izhodišča nisva našla, kaj šele prave poti na vrh.

Bilo nam je vroče, hodili smo skoraj brez cilja, s So-šefom nisva našla opornih točk, ki so bile navedene na opisu poti … Pa še So-šef je po pol ure hoje, ko je naokrog streljal besne poglede, le priznal, da je že več dni utrujen in da ima težke noge. In da je pristal na izlet, ker me ni hotel razočarati … Joj, joj, joj. Bila sem vesela, da je naglas povedal, kaj ga muči. Smisel naših izletov je, da se imamo vsi fajn, da s So-šefom klepetava, fotografirava, vzzdihujeva nad lepotami narave …

Tako sva se po dveh urah hoje bolj kot ne na slepo obrnila nazaj v dolino. Glasnhov je bil presrečen, saj je vedel, da smo avto pustili pri ledeno hladnem žuborečem potoku. Midva pa sva bila tudi zadovoljna. Jaz sem bila vesela, ker mi je So-šef odkrito priznal, kaj ga muči. So-šef pa je bil vesel, ker sem sprejela njegovo pojasnilo in mu nisem težila.

K sreči smo avto pustili v senčki ob potoku. Glasnhov je takoj zapikiral v vodo, midva pa sva pogrnila dekico, razpakirala sendviče, pomljaskala malico, pofotkala Glasnhova in njegove vodne vragolije, malce poklepetala in uživala.

In čeprav nismo prišli na vrh planine, je za nami prijetna izkušnja. Domov sva prišla nasmejana in odločena, da še gremo v hribe, ampak naslenjič bolje pripravljena.

Tagi: Izlet · Medsebojni odnosi · Osebnostna rast · Razmerja