Mala razmišlja

Ironija in pasji piškoti

13.02.2013 · 10 komentarjev

Življenje ima res zanimiv smisel za humor. Ko sem objavila, kako je tek najboljše zdravilo za samopomilovanje, sem kmalu zatem (med tekom!!) zgrmela po tleh in moja tazadnja mi še vedno ne dopušča, da bi se pognala čez drn in strn. No, pa tudi vreme ne.

Še vedno se smilim sama sebi in tolažim s krofi – iz trgovine, ker se mi v tem stanju “joj-kako-sem-jaz-boga-in žrtev-in-oh-in-sploh) niti ne da kulinarično ustvarjat. Kaj ustvarjat – še kuhat se mi ne da :/

Ampak – ker se mi tudi v trgovina ne da, je Glasnhov vseeno prišel na svoj račun z domačimi piškotki.

Glede na potoke sline, ki so v špagetih visele iz Glasnhovovih ust, in vztrajnemu straženju pečice med peko, so piškoti očitno slastni.

Jaz pa še vedno iščem novo zdravilo proti samopomilovanju in bom vesela vsakega predloga.

Pa še recept (oz. osnutek recepta)

Sestavine:

500 g ovsene moke (pri meni so to v blenderju zmleti ovseni kosmiči)

1 dl olivnega olja (ali masti, če jo imaš)

2 konzervi tune v olju (ali paštete/mesnega narezka/kuhanih in mletih jetrc …)

2 dl vode

1 jajce

žlička česna v prahu

pribl. 1/2 – 1 skodelica polnozrnate moke za posipavanje

Postopek:

Najprej zmešaš moko in česen v prahu.

Dodaš olje in z vilicami pretlačeno tuno (skupaj z oljem, v katerem plava), jajce in vodo.

Premešaš s kuhalnico, da masa postane malo bolj homogena.

Ko začneš mesiti z rokami, posipavaj z moko, da se testo ne bo prijemalo.

Na koncu mora biti testo po konsistenciu podobno običajnemu testu za piškote.

Testo lahko pustiš za kakšne pol ure v hladilniku (zavitega v folijo), potem pa ga na pomokani površini (ali pa med dvema listoma peki papirja) razvaljaš na približno pol centimetra debelo in poljubno razrešeš – z modelčki za piškote ali pa kar na trakce.

Pečeš približno 30 min pri 170 stopinjah.

Piškote ohladiš in pospraviš v pločevinko in z njimi nagrajuješ pridno psetino, dokler jih ne zmanjka ;)

Tagi: Glasnhov · Mljask · Refleksija · Resno

Najboljše zdravilo za samopomilovanje

6.02.2013 · Brez komentarjev

Približujejo se “tisti” dnevi. In na trenutke sem najbolj ubogi človek na svetu, nesposobna, neuspešna – v glavnem valjam se v črni jami samopomilovanja. Če mi dragi vrže lopato, da bi si z njo utrla pot na svetlobo, jo raje uporabim za poglabljanje jame in se z njo sama malo treščim prek hrbta  …

Ampak – k sreči imam zdravilo :) Glasnhova in tekaške copate.

Zjutraj je snežilo, bila sem nejevoljna in sem se lahko še bolj smilila sama sebi.

No, po eni uri na svežem, mrzlem zraku in poplesujočimi snežinkami, sem kot prerojena.

Sem super in fajn, pametna, lepa, uspešna, samozavestna in prav nič domišljava ;)

Tagi: Glasnhov · tek