Mala razmišlja

Pot ali cilj?

6.08.2012 · Brez komentarjev

Naša mala skupnost se je to nedeljo zopet odpravila na izlet. Tokrat proti Gorenjski. Naš cilj je bila Planina Koren. S So-šefom sva si sicer z neta natisnila opis poti, vendar se na kraju samem kar nisva znašla. Pravzaprav se nama zdi, da niti pravega izhodišča nisva našla, kaj šele prave poti na vrh.

Bilo nam je vroče, hodili smo skoraj brez cilja, s So-šefom nisva našla opornih točk, ki so bile navedene na opisu poti … Pa še So-šef je po pol ure hoje, ko je naokrog streljal besne poglede, le priznal, da je že več dni utrujen in da ima težke noge. In da je pristal na izlet, ker me ni hotel razočarati … Joj, joj, joj. Bila sem vesela, da je naglas povedal, kaj ga muči. Smisel naših izletov je, da se imamo vsi fajn, da s So-šefom klepetava, fotografirava, vzzdihujeva nad lepotami narave …

Tako sva se po dveh urah hoje bolj kot ne na slepo obrnila nazaj v dolino. Glasnhov je bil presrečen, saj je vedel, da smo avto pustili pri ledeno hladnem žuborečem potoku. Midva pa sva bila tudi zadovoljna. Jaz sem bila vesela, ker mi je So-šef odkrito priznal, kaj ga muči. So-šef pa je bil vesel, ker sem sprejela njegovo pojasnilo in mu nisem težila.

K sreči smo avto pustili v senčki ob potoku. Glasnhov je takoj zapikiral v vodo, midva pa sva pogrnila dekico, razpakirala sendviče, pomljaskala malico, pofotkala Glasnhova in njegove vodne vragolije, malce poklepetala in uživala.

In čeprav nismo prišli na vrh planine, je za nami prijetna izkušnja. Domov sva prišla nasmejana in odločena, da še gremo v hribe, ampak naslenjič bolje pripravljena.

Tagi: Izlet · Medsebojni odnosi · Osebnostna rast · Razmerja

Lovrenška jezera

2.08.2012 · 4 komentarjev

Z dragim sva se odločila, da bova šla vsaj trikrat na mesec na celodnevni izlet nekam, kjer še nisva bila. Prva destinacija so bila Lovrenška jezera.

Že sama pot tja je bila sproščujoča. Od Maribora v smeri Dravograda je ob cesti že vse zeleno, vidijo se goszdovi, Drava, ob cesti so ljubke hiške in urejeni vrtovi. Ko smo zavili z glavne ceste v smeri Ribniške koče, pa je bila pokrajina še lepša. Vedno manj hiš, pašniki, hribi … Del poti je sicer bil makadamski, vendar nisem bila jaz šofer, tako da me niti ni motilo …

Ko smo se pripeljali pod kočo in izstopili iz avta, nas je zajel piš svežega zraka, ki ni bil nasičen z vlago, tako kot v dolini. Že kar tam bi si lahko pogrnila deko in popoldne preležala v objemu narave.

Ko sva si oprtala nahrbtnike in pripela psa, smo se zagrizli v hrib(ček). Na začetku sem dobila vtis, da je kar dosti ljudi, čemur nisem bila ravno naklonjena, vendar se je slika spremenila že po nekaj deset metrih. Na vrhu vzpetinice, pri spomeniku, je namreč razpotje. Ena pot vodi do Ribniškega jezera (10 min), druga pa do Lovrenških jezer (2 uri). Večina je seveda zavila v levo. :)

Srečali smo malo pohodnikov in 8o % časa nismo videli ne ljudi ne ničesar, kar bi ustvaril človek. Del poti se vije po smrekovem gozdu, ki poskrbi za prijetno senčko, neprijeten del pa so velike črne mravlje, ki jih je povsod gomazelo. Nama to sicer ni predstavljalo težave, Glasnhov pa ni smel predolgo stati na miru, sedeti ali bognedaj ležati.

Vmes je nekaj potočkov, mlak in izvir sveže vode, ki se jo da tudi natočiti.

Najlepši del poti pa niso bila sama jezera (predvsem zaradi gužve), pač pa je nekje na pol poti prostrana jasa, na kateri smo bili čisto sami. Sicer pa je pot dokaj položna, vzponi pa niso prehudi. Temperatura je bila okoli 20 stopinj Celzija, tako da tudi Glasnhovu ni bilo prevroče.

Pri avtu sva soglasno sklenila, da se še vrnemo :)

Tagi: Izlet